Film gradi na jasno zastavljenem dramskem trikotniku, ki ga dosledno razvija od začetka do konca. Humorna pripoved, podana skozi žanr satire, deluje slogovno enotno in samozavestno, saj gledalcu ves čas jasno nakaže ton in naravo zgodbe. Film suvereno krmari med komičnim in kritičnim, pri tem pa premišljeno ohranja ravnovesje – nikoli ne zdrsne v pretiravanje niti v neustrezno resnost. Avtor pripoveduje z občutkom in jasnim zavedanjem cilja, kar pripomore k zreli in učinkoviti dramaturgiji.

Produkcijsko film bogatijo različne lokacije, ki ustvarjajo dinamiko in poglabljajo vizualno doživetje. Pripoved preseneča z izvirnimi rešitvami in nepričakovanimi obrati, pri čemer posebej izstopa domiselna vključitev ključnega predmeta – krone. Ta ni le pripomoček, temveč nosilka pomena, ki aktivno poganja zgodbo naprej. Zaključni preobrat še dodatno podkrepi občutek nepredvidljivosti in domiselnosti.

Posebno velja izpostaviti glavno igralko, ki vlogo izpelje z izrazito suverenostjo in z občutkom za satirično noto. Njena interpretacija je dosledna, natančna in nosi pomemben del pripovedne teže.

Film jasno sledi dramskemu trikotniku, ki učinkovito oriše razvoj glavnega junaka in njegovo čustveno pot. Z nepredvidljivim, a pozitivnim zaključkom preseneti gledalca in ga pusti z občutkom zadovoljstva. Na tej ravni deluje kot klasični »feel good movie«, kjer je junak za svoje prave odločitve nagrajen s srečnim koncem. Film prevevajo občutki hrepenenja in tihe želje, ki se ob koncu uresničijo kot rezultat vztrajnosti in notranje rasti – kljub oviri, ki je sprva delovala nepremostljivo.

Humor, ki se naravno prepleta z realnimi življenjskimi situacijami, pripomore k toplini in dostopnosti zgodbe, hkrati pa podkrepi njeno sporočilnost. Pripoved bogatijo večpomenske situacije in kontrasti – grob dotik se transformira v nežnega, avto postane kolo – kar dodaja filmski zgodbi dodatno plast pomena. Posebno vrednost daje tudi prikaz poteka časa prek subtilnih sprememb v svetlobnih atmosferah, medtem ko igro odlikuje zadržan, duhovit ton brez pretiravanja.

Film očara s svojo preprostostjo, čustveno pristnostjo in pozitivnim sporočilom, ki na ganljiv način poudarja moč vztrajnosti in človeške povezanosti.

Film na resen in premišljen način obravnava pomembno in aktualno temo, pri čemer se pogumno odmika od konvencij večine kratkih filmov. Kreativno ekipo odlikuje drznost, da se v tako zgoščenem formatu loteva kompleksne in subtilne vsebine. Posebej izstopa premišljena uporaba različnih svetlobnih atmosfer, ki učinkovito podpirajo razpoloženje in notranje stanje glavnega lika. Avtorji vešče izrabljajo izrazna sredstva filmskega jezika, da prikažejo občutek cikličnosti in brezizhodnosti situacije, v kateri se znajde protagonist. Film deluje kot zaokrožena celota in odpira pomembno družbeno vprašanje, o katerem se še vedno premalo govori. Zaradi svoje izrazne moči in jasno artikulirane sporočilnosti film gledalca nagovarja tudi na čustveni ravni in spodbuja k razmisleku.

Vizualna podoba filma je rezultat neločljivega prepleta scenografije, kostumografije, maske in filmske fotografije. V filmu, ki mu je žirija namenila posebno omembo, je fotografija izstopajoče pogumna – z uporabo širokokotnih objektivov in na trenutke nadrealistične osvetlitve učinkovito gradi atmosfero, ki poglablja tematiko in občutje skupnosti, ki jo film raziskuje. Ta izrazito avtorski pristop k vizualnemu jeziku filmu daje močan estetski pečat ter odpira prostor za večplastno gledalsko doživetje.

Posebno omembo žirije za filmsko fotografijo v filmu Orehi ali pehtran prejme Ema Babič iz ekipe 10mMessi.